V medicinskih logih poznamo dr. Ivana Oražna večinoma kot vélikega dobrotnika študentov medicine, manj pa vemo o njegovi politični karieri, ki je bila veliko pomembnejša kot zdravniška. V letu 2009 se ob njegovi 140-letnici Oražnovega rojstva in 90-letnici Medicinske fakultete nanj spominjamo tudi v vlogi sopodpornika nastanka prve slovenske medicinske fakultete leta 1919.
Obsežen življenjepis o njem je avtorica zapisa s prim. Francem Štolfo leta 1998 objavila v knjigi Dr. Ivan Oražen, dobrotnik Medicinske fakultete in slovenskega naroda.

Povprečnemu Slovencu ime Ivana Oražna le malo pove. Za zgodovinarje, še posebno tiste, ki so se ukvarjali s slovensko politično zgodovino na prelomu 19. v 20. stoletje pa je to politik, liberalec, človek revolucionarnih pogledov iz narodnonapredne stranke, poštenjak in domoljub, ki se je bojeval za osvoboditev slovenskega naroda izpod Avstro-Ogrske. Pri tem je razmišljal, da bo boj proti Avstrijcem uspešnejši, če bodo Slovenci povezani z Južnimi Slovani; s Hrvati in Srbi. Ivan Oražen je bil velik Jugoslovan in je svoje poslanstvo poskušal uresničiti preko sokolske organizacije sprva med Slovenci in pozneje tudi med Jugoslovani. Njegova močna in premočrtna osebnost je bila kažipot številnim somišljenikom, ki so ga zato izbrali za vodjo Slovenske sokolske zveze in kasneje še analogne jugoslovanske zveze.

Usoda ga je zaznamovala

Ivan Oražen se je rodil 8. februarja 1869 v Kostanjevici na Krki kot nezakonski otrok Ivane Oražen in neznanega očeta. Domnevni oče je bil okrožni sodnik in ga ni nikoli priznal. Te krivice Oražen ni mogel preboleti in je očeta, ko se mu je kasneje hotel približati, zavrnil, češ da ga ni hotel poznati, ko ga je potreboval, zdaj pa tudi sam noče vedeti zanj. Z materjo Ivano sta živela v domači hiši, mladost pa je preživljal s sestrično Elo. Prvo znanje je nabiral v domači šoli, kot enajstletnega dečka pa ga je mati poslala v nižjo gimnazijo v Ljubljano z željo, da bi nekoč postal duhovnik. S praznimi žepi je v dijaških letih životaril, bival pri tujih ljudeh in vsakdanji obrok hrane dobival vbogajme pri pivovarniški družini Auer na Wolfovi 12. Tam je tudi spoznal svojo bodočo ženo. Višje gimnazije v Ljubljani ni uspešno končal in zato ni mogel pristopiti k maturi. Prepisal se je v Novo mesto, ponovil zadnji razred in leta 1889 maturiral. Z materjo sta se prvič resno razšla po maturi, ko se je proti njeni volji vpisal na študij medicine na Dunaju. Z malo denarja in z inštrukcijami se je tam komaj prebijal skozi študijska leta. Splet neugodnih razmer na Dunaju je bil najbrž razlog, da je študiral kar 11 let. Politični razlogi pa najverjetneje vzrok, da se je moral prešolati in je prosil za opravljanje drugega in tretjega rigoroza na graški medicinski fakulteti, kjer je februarja leta 1900 promoviral za doktorja medicine.
Poleg študijske materialne bede je vzrok za dolgotrajni študij še v njegovi politični aktivnosti. Kmalu si je izoblikoval svetovni nazor in se politično opredelil. Mučila ga je nesvoboda slovanskega življa in podrejenost Avstrijcem. Njegov ideal je bil svoboda Slovanov. Odločil se je tudi, da se bo boril za dobro malega človeka, za njegovo enakopravnost, za boljši položaj socialno in drugače ogroženih ljudi in tudi v dobro slovenstvu proti Nemcem in nemškutarjem. Med študijem se je spoznal s podobno mislečimi študenti slovenske, srbske, hrvaške in črnogorske narodnosti. Našel je prijatelje in za nadaljnje življenje tudi pomembne politične sogovornike. Družili so se v različnih društvih, v Študentskem akademskem društvu Slovenija in Danica na Dunaju, Triglavu v Gradcu ter v Zori in Zvonimirju prav tako na Dunaju. Oražen je znal pokazati svoje talente, znanje, vztrajnost in se z njimi uveljaviti. Kar si je zastavil, je običajno tudi dosegel. Tako je postal na Dunaju po nepreverjenih podatkih celo predsednik Študentskega akademskega društva Slovenija.

Poročen v pivovarniško družino

31-letnega novega zdravnika je pot iz Gradca spet vodila v Ljubljano, kjer je v deželni bolnišnici opravil sekundariat. Takrat se je vnovič srečal s 25-letno Evgenijo Auer, katere družina mu je v dijaških letih dajala kosilo kot svoje dobro delo. Lep in markanten moški z bujnimi lasmi in odkritim pogledom jo je zasnubil. Našli sta se sorodni duši. Mlada Evgenija je bila že vdova po c. kr. upokojenem mornariškem poročniku Janu Dejaku. Nista dolgo omahovala in sta se poročila marca 1902. Oražen je s poroko obogatel, lahko bi bil spremenil svoj življenjski slog, ostal pa je skromen, preprost in trd do sebe. Junija 1902 je končal sekundariat in odprl zasebno prakso v Auerjevi hiši na Wolfovi ulici.

Auerjevi so veljali za bogato ljubljansko družino in so imeli v lasti pivovarno. Evgenijina starša sta umrla leta 1897 in sta podjetje zapustila otrokom Evgeniji, Juriju in Pavlu. S pivom so oskrbovali 38 ljubljanskih gostiln in nekaj časa imeli tudi svojo pivnico. Zaposlovali so od 20 do 40 ljudi. Po smrti staršev je vodstvo prevzel Evgenijin prvi mož, po njegovi smrti pa je delo nadaljeval njen brat Jurij, ki je bil neuspešen in tudi nepošten. V Dunajskem Novem mestu (Wiener Neustadt) živeči brat Pavel, dragonski oficir, je leta 1903 svoj delež prodal sestri in bratu, leta 1906 pa je tudi Jurij opustil delo v pivovarni. Njegov delež sta odkupila oba Oražnova. Mislila sta, da bo življenje bolj umirjeno in brez nenehnih nesoglasij s prepirljivim bratom. Leta 1909 sta Oražnova posel prodala pivovarni Union za 300.000 kron. Ves izkupiček je šel za vračilo posojil različnim bankam in drugim upnikom, od kupnine jima ni ostalo nič. Oba Evgenijina brata sta ostala neporočena in brez potomstva, družina Auerjevih pa brez dedičev.

Poslanec v deželnem zboru

Leta 1906 je bil Oražen izvoljen v mestni svet. Ob zasebni praksi je njegovo življenje postalo polno zasedeno. Leta 1908 je bil celo izvoljen za poslanca v deželnem zboru. Zastopal je mesto Ljubljana in interese narodne napredne stranke, katere član je bil. Predsednik omenjene stranke je bil pisatelj in odvetnik dr. Ivan Tavčar, pomemben liberalni član in somišljenik pa je bil tudi takratni ljubljanski župan Ivan Hribar. V deželnem zboru si je Oražen delil poslanske klopi z Ivanom Tavčarjem, Janezom Evangelistom Krekom, glavnim organizatorjem kmečkega in delavskega krščansko-socialnega gibanja na Slovenskem, in z drugimi.
Oražen je bil pošten politik, pokončen in nepodkupljiv. Iz njega je vela visoka nacionalna zavest, želja, da bi Slovenci odločali o političnem življenju doma. Prizadeval si je za dodelitev pomembnih delovnih mest slovenskim ljudem. Zavedal se je absurdnosti narodnega položaja. Nemci, ki slovensko niti razumeli niso, kaj šele govorili ali pisali, so se na številnih mestih ukvarjali s slovenskim človekom, njegovimi stiskami in nadlogami. Zato je Oražen propagiral ideje narodno zavednih Slovencev in se potegoval tudi za pravice zdravništva. Slovel je kot dober govornik in govoril je z argumenti. S svojo pronicljivostjo in pogumno držo je nemške politike velikokrat spravil v nelagoden položaj. Stvarem je znal priti do dna in razoroževati z dejstvi. Tak si je hitro nakopal vrsto nasprotnikov. Slovenci so ga imeli radi, tujci so se ga bali.
Zaradi nenehnih razočaranj, ki jih je doživljal v deželnem zboru, se je leta 1910 odločil, da ga zapusti in se spet posvetil stroki, sokolstvu in ženi. Žena ga je še posebej potrebovala, ker je zbolela za pljučno tuberkulozo. Odhajala je v tople kraje iskat zdravja. Devet let jo je negoval in se verjetno pred prvo svetovno vojno z njo preselil v poletno hišo na Dolenjski cesti blizu gozda.

Čas prve svetovne vojne

Takoj po začetku prve svetovne vojne je Oražen od novembra 1914 dve leti nesebično delal kot zdravnik prostovoljec v c.-kr. rezervni bolnici št. 2 kot šef zdravnik II. oddelka. Uspešnemu in obsežnemu delu pa je sledila krivična premestitev v c.-kr. rezervno bolnišnico Eggenberg pri Gradcu. Verjetno je za premestitev več vzrokov. Prvi je gotovo ta, da so ga oblasti od vsega začetka nadzorovale kot velikega srbofila, potem ko sta ga bolniška strežnica svaka Jurija Auerja in njegova prijateljica Kamilla Theimer prijavila pri oblasteh in obtožila veleizdaje. Oražen je le slutil, zakaj so ga premestili, ohranjen pa ni noben pisni dokument. Grozila mu je celo premestitev v Sarajevo, do katere pa ni prišlo. Ohranjenih je le nekaj pisem prijatelju in pravnemu zastopniku advokatu Božidarju Vodušku, v katerih se le delno zrcalijo njegove stiske zaradi ločenosti od žene in zaradi obtožb, ki so bile povod premestitve. Živel je v strahu pred morebitno razsodbo vojaškega sodišča in zaradi dokazovanja duševne bolezni svojega svaka Jurija Auerja, ki je posredno vplival na bolniško strežnico in na prijateljico Kamillo. Razsodba zaradi domnevne veleizdaje je bila po treh letih zavržena, svaka Jurija pa so zdravniki spoznali za hudega bolnika zaradi nevrosifilisa.
Oražna je bremenilo tudi ženino zdravstveno stanje, ko je bil ločen od nje in pod hudimi pritiski v graški bolnišnici. Nenehno je trepetal, da jo bo izgubil. Evgenija je slabotna dočakala moževo vrnitev in konec vojne, maja 1919 pa se je njeno življenje in trpljenje končalo.

Sokolski prapori so plapolali

Somišljenike je dr. Oražen našel v sokolskih telovadnih društvih, ki so ob telovadni vzgoji nosila tudi politično poslanstvo. Združevala so napredne člane, ki so čutili potrebo po rešitvi nacionalnega
vprašanja. Zastopali so načelo narod je vse, posameznik nič. Te Tyrševe zamisli iz sredine 19. stoletja so našle plodna tla tudi med Slovenci. Posamična društva so se prvič združila v Slovensko
sokolsko zvezo leta 1905 in je bil dve leti zatem Oražen izvoljen za njihovega starosto. Po izstopu iz deželnega zbora 1910 je svoje politične poglede in stališča narodnonapredne stranke uresničeval prek Sokolov. S srečanji, imenovanimi zleti, so utrjevali sokolsko miselnost v desetletju pred prvo svetovno vojno, med njo pa je bilo sokolstvo prepovedano. Po vojni je Oražen pospešeno nadaljeval delo v Slovenski sokolski zvezi in leta 1919 ustanovil Jugoslovansko sokolsko zvezo, v kateri je postal njen prvi starosta. Toda srbski sokoli s kratko tradicijo sokolstva so kmalu pokazali svojo imperativno držo in politikantsko spodkopavali delo narodnih sokolskih zvez. Tako je v jugoslovanskem sokolstvu prišlo do razkola med srbskim hegemonističnim sokolstvom ter slovenskim in hrvaškim. Za idealista Oražna, ki je verjel v jugoslovanstvo, je bilo to zelo boleče spoznanje. Dodatno razočaranje je prišlo, ko so ob koncu vojne Slovenci izgubili Trst in Primorsko. Sokoli so poskušali preprečiti vsaj izgubo Koroške. Dober mesec pred plebiscitom so se dobili v Mariboru na pokrajinskem zletu in poudarjali velik pomen ohranitve koroških Slovencev znotraj meja Kraljevine SHS. Oražen je zadnjega avgusta bralcem Jutra namenil sestavek in v njem zapisal, da sokol, ki je brezskrben do javnih problemov, brez jasnega političnega prepričanja, malomaren do svojega naroda in države Slovencev, ni pravi sokol. Vsak sokol mora ravnati pošteno in v korist svojega naroda. Sodeluje naj v kulturnih in političnih organizacijah ter pogumno kaže svojo pripadnost naprednim idejam tudi zunaj društvenega življenja. Zapisal je še, da program sokolov posega v njihovo zasebno in javno življenje, vendar ne ogroža njihove osebne svobode, kajti vsak se je včlanil prostovoljno in razumsko. Za sokolstvo je rekel, da se bori za enotno narodno državo in je proti separatizmu. Po Oražnovih besedah je v sokolskih vrstah pozdravljen vsak, ki išče resnico, ki spoštuje prepričanje drugega in je odločen zagovarjati svobodo vesti, biti nraven in pošten, ne iz strahu pred kaznijo, ampak iz prepričanja. In ni sokol, kdor žali versko prepričanje drugega, ga smeši in napada. Po njegovem prepričanju sokoli ne bi smeli prinašati strankarske politike v sokolska društva, priporočal pa je več sokolskega duha v politiki. Zapisal je tudi, kakšen ne bi smel biti sokol. Sokolu, ki se pojavlja v politiki, morajo biti slabosti, kot so pomanjkanje stvarnosti, nepoštenje, pehanje za stolčki, kritikanstvo in vsa druga nemoralna sredstva, tuje. Korist naroda mora biti vedno nad koristjo stranke.
Ves september 1920 je sokolska organizacija vztrajno osveščala slovenski narod o pomenu plebiscita, o nuji, da se koroški Slovenci odločijo za skupno državo, takratno Kraljevino SHS. Iz dneva v dan so se vrstili članki, predvsem v Sokolskem glasniku. Na nedeljo, 26. septembra, so vsa sokolska društva priredila t.i. koroški dan. Na njih so imeli predavanja o plebiscitu, pripravili so manifestacijska zborovanja in zbirali prostovoljne prispevke za Korošce. Osrednja prireditev je bila v ljubljanskem Narodnem domu; tam so govorili zastopniki Korošcev.
Plebiscit je bil 10. oktobra. Uradni rezultati so govorili, da se je za Avstrijo odločilo 59 odstotkov, za Jugoslavijo 41 odstotkov vprašanih. Izmed približno 35.000 glasovalcev se jih je okoli 20.000 izreklo za Avstrijo. Koroška je bila izgubljena. Poslednji veliki projekt, za katerega je Oražen živel, je propadel. Polet sokolov je izgubil višino, pristrižena so jim bila krila.
Za svoje predano delovanje pri sokolski organizaciji med Slovenci in med Jugoslovani je bil leta 1920 Oražen odlikovan s Karadjordjevo zvezdo, vendar je priznanje izgubilo svoj blišč zaradi razkola v jugoslovanskem sokolstvu.

Povojno Oražnovo delovanje za zdravstvo in zdravništvo

Po prvi vojni je dr. Ivan Oražen za dr. Antonom Brecljem postal predsednik zdravstvenega sveta v narodni vladi. Svet je bil najvišje vodstveno telo v zdrav-stvu. Poskrbel je, da so na vsa odgovorna mesta prišli sposobni zdravniki slovenskega rodu. Kot odličnemu organizatorju so dr. Oražnu zato zaupali mesto zdravstvenega šefa pri dravski divizijski oblasti v Ljubljani. Takratna nujna naloga je bila preprečitev širjenja epidemične pegavice, ki so jo k nam prinesli ruski ujetniki, kotišča pa je imela v ljubljanskih vojaških bolnišnicah. Bolezen se je pričela nevarno širiti po deželi. Po zatrtju bolezni je maja in junija 1919 uredil tudi zdravstveno službo za koroško ofenzivo, nato pa je prevzel delo v civilnem zdravstvu. Postal je šef zdravstvenega odseka za Slovenijo in Istro, kar bi danes pomenilo postati minister za zdravstvo.
Druga pomembna vloga, ki jo je dr. Oražen opravil za slovensko zdravništvo, je bilo delo pri nastajanju nacionalne medicinske fakultete. Skupaj z zdravnikoma Lojzom Kraigherjem in Alojzom Zalokarjem je bil na seji Slovenskega zdravniškega društva imenovan za člane komisije za ustanovitev medicinske fakultete ob ustanovitvi ljubljanske univerze. Četudi je nastala le nepopolna medicinska fakulteta s štirimi predkliničnimi semestri, je predstavljala začetek slovenskega šolanja lastnih zdravnikov. V tem je bilo veliko poslanstvo za zdravje Slovencev.

Oražnova smrt

Oražen je umrl v noči 11. marca 1921 na svojem domu na zatišnem Zelenem hribu pod Golovcem, v isti hiši kot dve leti pred njim njegova soproga Ženi. Hiša na Wolfovi bi bila Ivanu za njegovo delo veliko priročnejša. Tam je imel tudi ordinacijo, sedež slovenske in kasneje jugoslovanske sokolske zveze je bil tudi v središču mesta v Narodnem domu. Lahko bi pričakovali, da bi se bil Oražen po ženini smrti preselil na Wolfovo. Tako bi bil ušel bridkim spominom.
Oražnov sokolski sodelavec A. Kajzelj je v žalnem govoru povedal: »Bil je osamljen in otožen. Bil je globoko življenjsko ranjen; bolečina sirote brez očeta iz najzgodnejšega otroštva se ni nikoli polegla, stopnjevale so jo številne muke na poti skozi življenje. Med šolanjem se je boril za preživetje, nato se je znašel ujet med ideale in možnosti. Krčevit boj za nacionalno svobodo in socialno pravičnost je bil stalnica njegovega življenja. Po razpadu Monarhije je bil izčrpan od boja proti režimu, od skrivanja pred njegovimi varuhi, od policijskega zasledovanja in preganjanja. Kljub močnemu telesu pri petdesetih letih je bila njegova duša izčrpana. Ni se znal več veseliti. Vsa najintimnejša čustva, ki jih je hranil za svojo Ženi in nikoli rojene otroke je izčrpal v desetletnem boju z njeno boleznijo. Prišel je na križpotje, s katerega ni vodila nobena odrešilna pot. Pol leta po Ženini smrti je imela njegova oporoka že svojo dokončno obliko. Ni mogla nastati čez noč… Po smrti soproge pa si bil popolnoma naš (od sokolov). Uvideli smo, da si se počutil v naši sredi zadovoljnega, videli pa smo v našo veliko žalost tudi, da se te loteva otožnost, ki se je stopnjevala od meseca do meseca. V neumornem delu si iskal utehe, a je nisi našel.«
V. Bučar je zapisal: »Oražen se je zakopal v delo, prevzel kup najodgovornejših nalog v slovenskem zdravstvu, da bi si ponovno osmislil življenje in se rešil iz življenjske krize. Nikomur ni zaupal svoje stiske, z nikomer delil osamljenosti. Nespečnost je postala sestavni del njegovega življenja, uspavalni praški vsakdanja pomoč. Trpel je zaradi trajne utrujenosti. Zašel je v začarani krog vstajanja in padanja, morečih sanj in nočnih prikazni. Na zunaj je deloval še kot celovita osebnost, njegova duša pa se je že ogrinjala z malodušjem. Trden steber, ki je na plečih nosil odgovornost za jugoslovansko sokolstvo in slovensko zdravstvo, se je zlomil, a ne zaradi odgovornosti, zmanjkalo mu je življenjskega poguma.«
Osmega marca 1921 je minilo 19 let, odkar sta se Ivan in Ženi v cvetu mladosti vzela in z upanjem krenila življenju naproti. Obletnica poroke je obudila v njem spomin na preteklost, pozabljeno upanje in izgubljene iluzije. Poslednja doza barbituratov je trpečega Oražna rešila muk. Ni pustil poslovilnega pisma. Ni bilo potrebno. V nameri je verjetno mislil tudi na čas pogreba, nedeljo, ko so ljudje najbolj prosti. Usoda mu ni prizanesla, podobno kot tudi ni Ivanu Hribarju.
Akademik Janez Milčinski je v svoji knjigi spominov zapisal, da je Oražen storil samomor in takrat se je to tudi vedelo. Vendar takrat samomorilcev niso smeli pokopavati na posvečeni zemlji, temveč zunaj pokopališča. Verjetno so zato to dejstvo zamolčali, njegov osebni zdravnik pa je zapisal, da je bil vzrok smrti srčna odpoved.

Plemenito dejanje

Kmalu po ženini smrti leta 1919 je dr. Oražen napravil prvo verzijo oporoke, ki jo je nato z advokatom dr. Francetom Goršičem še velikokrat spremenil, v svojem bistvu pa je ostala nespremenjena. V oporoki je zapisal: »Vse svoje premično in nepremično premoženje zapuščam medicinski fakulteti, ki naj to premoženje uporabi za ustanovitev in vzdrževanje zavoda Oražnov dijaški dom, v katerem naj dobe prosto stanovanje v prvi vrsti nezakonski, ubogi medicinci slovenskega, srbskega in hrvaškega plemena, ki študirajo v Ljubljani.« Zahteval je, da se morata hiši na Wolfovi ulici in na Dolenjski cesti preurediti v dijaški dom, imenovan Oražnov dijaški dom. Namenjen je bil nezakonskim otrokom in vsem, ki so bili gmotno ogroženi in za študij sposobni, slovenske ali katere od južnoslovanskih narodnosti. Zapisal je, da lahko v domu bivajo tudi študentje nemedicinci, nikakor pa ne bogoslovci. Hiši je prepovedal prodati. Takratna Univerza je Oražnovo zapuščino imenovala vesoljna dediščina, saj tako velike donacije ni prejela ne prej in ne kasneje. Oporoki je nasprotovalo Oražnovo sorodstvo, predvsem sestrična Ela, ki je tožila Univerzo. Iluzorno je bilo pričakovati, da bi dobila tožbo proti Univerzi.
Od leta 1925 dalje v obeh hišah prebivajo študentje in uživajo naklonjenost svojega darovalca. S ponosom se imenujejo oražnovci, avtorico tega prispevka in knjige o njem pa imajo za Oražnovo posvojenko. S svojim plemenitim dejanjem je dr. Ivan Oražen do danes olajšal stisko okoli 900 študentom, med njimi predvsem medicincem. Njegovo mecenstvo je podobno Knafljevemu na Dunaju in si je z njim zaslužil vidno mesto med dobrotniki slovenskega naroda. Medicinska fakulteta se ga iz leta v leto s spoštovanjem spominja, vzdržuje njegov grob, obnavlja in posodablja oba domova ter študentom podeljuje Oražnova odličja za najboljše študijske uspehe. V njegovi rojstni hiši v Kostanjevici je uredila spominsko sobo, oktobra 1999 ob 130-letnici njegovega rojstva in 80-letnici Medicinske fakultete pa je pripravila srečanje oražnovcev vseh generacij. Tedaj je tudi izšla biografija o dr. Oražnu. Časnik Delo je po tem srečanju in predstavitvi knjige zapisal, da je Oražnova življenjska zgodba tako dramatična, da bi bila vredna scenarija za uspešen ameriški film. A slovenska televizija o tem doslej nič ni hotela slišati. Ob 140-letnici Oražnovega rojstva se bodo oražnovci v jeseni 2009 ponovno srečali na Oražnovi domačiji s svojim dolgoletnim kuratorjem prof. dr. Stanetom Repšetom in se poklonili svojemu dobrotniku.

Pogrebne svečanosti

Pokojnega starosto so sokoli ob spremstvu konjenice v nedeljo zjutraj, 13. marca, prepeljali v Narodni dom. Ljudi, ki so se hoteli dragega pokojnika, je bilo toliko, da so krsto postavili kar ob vhodu. Okrog odra je bila položena gomila vencev, največ od sokolskih društev in žup, zdravniškega društva in drugih združenj ter posameznikov iz vse države. Ob krsti je nepremično stala častna straža sokolov in akademikov, na črni žametni blazini so spominjala Oražnova odlikovanja na njegove zasluge za narod. Sokolske delegacije so z vlaki prihajale z vseh koncev Kraljevine SHS. Redarji so jih vodili pred Mestni dom, od tam pa so v povorki odšli pred Narodni dom. Pred mrtvaškim odrom je sokolstvo zavzelo častno mesto, napravilo špalir levo in desno pred vhodom ter razvilo prapore in zastave v poslednji pozdrav. Za njimi so stali predstavniki vojnih in civilnih oblasti, različnih združenj, univerzitetni profesorji in slušatelji. Na cesti je čakal mrtvaški voz s šestimi vpreženimi vranci. Obkrožalo ga je nad 3000 sokolov, sokolski naraščaj, žensko članstvo in možje v slovesnih sokolskih uniformah. Vse okrog so stale nepregledne množice ljudi. Točno ob treh je glas zvona naznanil začetek pogreba. Skozi vrata Narodnega doma je šest sokolov prineslo krsto in jo položilo na kočijo. Oči množice so nemo strmele vanjo. Na pragu Sokolskega doma se je podstarosta dr. Vladimir Ravnihar, s trobojnico na prsih, ovito v žalni trak, iskreno in toplo ter brez velikih besed poslovil od pokojnika. Ob zvokih žalostinke Vigred se povrne združenega pevskega zbora Glasbene matice, Ljubljanskega zvona in Slavca, je žalni sprevod krenil. Godba Dravske divizije je igrala žalne koračnice. Pred njimi je jezdilo 60 sokolov konjenikov, njim pa sledilo 21 predstavnikov sokolskih žup s prapori. Za njimi so šli številni člani z venci in nad 50 sokolskih društev je na pogreb poslalo okoli 800 članov. Šele za njimi se je sprevodu pridružila šesterovprežna kočija s krsto in črno zastavo. Tej je sledila akademska mladina z rektorjem dr. Župančičem in profesorskim zborom, pokojnikovi prijatelji in znanci, predsednik pokrajinske vlade dr. Baltić, poverjenik dr. Ribnikar ter general Rudolf Maister. Za mladino so se zvrstile številne vojaške in civilne osebnosti, oficirski zbor, združenja, šolarji in drugo občinstvo.
Samo tri take pogrebne sprevode je do tedaj doživela Ljubljana; leta 1881, ko so pokopali dr. Janeza Bleiweisa, »očeta slovenskega naroda«, leta 1917, ko je umrl Janez Evangelist Krek, »oče majske deklaracije«, in leta 1921, ko so se zgrnile množice iz Ljubljane in Slovenije, da spremijo na zadnjo pot dr. Ivana Oražna.

Oražnov zaklad

Ivan Oražen je zapustil Medicinski fakulteti tudi Auerjeve dragocenosti, zlatnino, nakit, srebrnino in drugo. O zakladu je akademik Janez Milčinski okvirno zapisal:
»Vse te dragocenosti so poimenovali Oražnov zaklad in je imel posebno usodo. Nanj je pazil, lahko bi rekel, kakor kača v pravljici sedel na njem, upravnik Šporn in pozneje tisti, ki je prišel za njim, Majcen. To sta bila višja uradnika na univerzi, ki sta bila neposredno odgovorna za ta zaklad. Poleg upravnika sta vedela zanj dekan medicinske fakultete in rektor univerze, torej zelo omejen krog. Po Oražnovi smrti je bil zaklad v shrambi ene ljubljanskih bank, a ko se je začelo kazati na vojno, okrog leta 1938, so ga zazidali nekje na univerzi, na dvoriščni strani. Za to mesto so vedeli spet samo trije – kirurg Božidar Lavrič, še nekdo s fakultete in upravnik Oražnovega doma. In čeprav so po njem še toliko spraševali, ni mogel nihče dobiti konkretnih podatkov.
Okrog leta 1960, ko sem bil dekan medicinske fakultete, so spet začeli govoriti, da bi morali zaklad prodati, popraviti hišo in kupiti nove postelje, nove žimnice, skratka malenkosti. Takrat sem se dogovoril z upravnikom – prof. Lavrič je bil že mrtev –, da bomo zaklad izkopali. Popisali smo ga in se dogovorili, da ga predelamo v dekansko verigo ter da naj bo predelava takšna, da bo ohranjen spomin na prejšnje oblike. Arhitektka Bogica Pogačnik Avčin je nakit pregledala in narisala načrt, ki nam je bil všeč. Radikalno smo posegli samo v veliko težko švicarsko uro s pokvarjenim mehanizmom in s tremi masivnimi zlatimi pokrovi. Ohišje te ure je predelano v plaketo, ki ima na eni strani vgraviran vhod v šempetrsko vojašnico in napis – Medicinska fakulteta v Ljubljani in letnici njene ustanovitve 1919 in 1945, na drugi strani pa – Mrtvim v spomin, živim v spodbudo iz zapuščine dr. Ivana Oražna namenila Medicinska fakulteta leta 1963.«

Dekanska veriga

Pred medaljonom se okoli lepe ravne zlate paličice ovija kača, pletena iz zlate žice. Prej je bila to zapestnica, ki jo je bilo treba samo prerezati in zviti, da je nastala iz nje Eskulapova kača. Veriga ima veliko dragih kamnov, vmes pa vdelane manšetne gumbe, zlat filigran, majhne broške, uhane in podobno, a vse tako diskretno, da se ne more reči, da so predmeti navešeni na verižico, ampak se lepo podajo vanjo. Za posebne priložnosti, npr. za potovanja, so nam naredili še drugo verigo, ki je srebrna in pozlačena, izdelana bolj preprosto. Iz nekaj družinskega nakita je bil izdelan dekanski prstan. Vhod v šempetrsko vojašnico je vgraviran tudi v prstanu, nad njim pa sta inicialki MF. Gravura je plitva, torej prstan ni bil namenjen za pečatenje. Ko je senat Medicinske fakultete pričel podeljevati listine »gostujoči profesor«, je na računalniško zasnovani listini, na sodobni vrsti papirja in s trakom v slovenskih barvah, na novo zaživel tudi pečatni odtis dekanovega prstana.

Sklep

Od rojstva zaznamovani Oražen ni mogel ubežati neprijazni usodi. Kljub velikim uspehom na političnem prizorišču je njegova nežna duša ostala osamljena, žalostna in nepotešena. Razočaran nad srbskim prevzemanjem oblasti na vseh področjih življenja in dela v novi državi SHS, nad slovensko politično nesložnostjo, nad osamljenostjo zaradi umrle soproge in pomanjkanja potomstva, je v njem dozorel načrt, da opravi dobro delo za ves slovenski narod, sam pa se reši muke in poslovi od življenja.
Čeprav dr. Oražen ni imel lastnih otrok, je družina “oražnovcev” velika. Vsako evropsko mesto ima svoje dobrodelne ustanove, ki so jih ustanovili premožni darovalci. Jožef Knafelj in Ivan Oražen sta “zavetnika” slovenskih študentov na Dunaju in v Ljubljani. Kot so se zdravnikov Loeschnerja in Maderja, dobrotnikov Društva zdravnikov na Kranjskem, s hvaležnostjo spominjale številne vdove zdravnikov in njihovi otroci, tako se Ivana Oražna hvaležno spominjajo številni slovenski medicinci.
Oražnova družina je izumrla; v Sloveniji skorajda ni več priimka Oražen, a Ivan Oražen ostaja med nami. Njegov duh je prežel družino oražnovcev s humanizmom, poštenjem in predanostjo bolnikom in narodu.

Avtorica: prof. dr. Zvonka ZUPANIČ SLAVEC, dr. med.

Literatura:
Zupanič Slavec Z, Štolfa F.: Dr. Ivan Oražen (1869-1921), dobrotnik medicinske fakultete in slovenskega naroda. Ljubljana: Medicinska fakulteta, 1999.