Preberite si verze, ki sta jih v namen recitiranja sestavili Oražnovki Antonela in Katja.

 

Pripovedovalec:
Deklici Ivani se sramota je zgodila,
ko brez prstana na roki dečka je rodila.
Pa ne ta iz Prevalj, za Oražnovo se gre
vrnimo zdaj se v čas, ko vse skupaj se začne.

Ivana:

Oče te ne mara, vsi se mi smejijo,
a že zdaj povem ti: dobil boš to kmetijo!

Detece je zraslo, že v Ljubljano se odpravlja,
za duhovnika bo šel, to vam zagotavljam!

Ivan:

Utrujen, umazan, včasih razcapan,
brez fotra, brez keša, lačen vsaki dan!
Ne bomo pretiraval, pri Auerjevih jem,
a vsi dobro vemo, da imam še en problem.

Pa ne mislim tega, da iz Ljubljane se odpravljam
in da zadnje leto v Novem Mestu spet opravljam
Point je v tem, da naj župnik bi postal,

a jaz bi rajš’ skrbel, da vsak ostal bo zdrav.

Ivana:
Ivan se na Dunaju za doktorja uči,
res bila sem jezna, a zdaj me že skrbi
nekaj denarja brat Franc mu pošilja
a ne vem če je to dost’, da se lahk’ preživlja

Pripovedovalec:
Ja, to za Oražna res niso dobra leta,
vendar prav kmalu sprememba se obeta:
v enajstih letih ful Slovanov je spoznal,
zaželel si je da to svoboden narod bi postal.

S to idejo se naš doktor semkaj vrne,
deželna bolnišnica mu nov svet odgrne.
Sreča že poznano Auerjevo hči,
ob pogledu nanjo srce se mu stopi.

Ženi:
Končno se obrača sreča v mojo stran
mogoče se bo le spremenil moj vdovski stan.
Ta šarmantni moški me bo omožil
Jurij, daj mu pivo, da se bo sprostil!

Ivan:
Preplašena se deklica je v damo prelevila,
kar brez omahovanja do mene je stopila.
Že po nekaj zmenkih mi jasno je bilo.
da čim prej jo moram prositi za roko.

Ženi:
Ob vsem tem bogastvu on skromen ostaja,
Sokolska uniforma mu zares pristaja!

V ambulanti, politiki, le malo je doma
vseeno pa čutim, da me rad ima!

Ivan:

Ženi je zbolela in zares trpi
mene tu v Gradcu vsak dan bolj skrbi.
Vojna se končuje, ranjencev več ni,
grem hitro na Zeleni grič, kjer zdaj živi!

Pripovedovalec:
Vendar pa nesreča nikdar ne počiva,
Oražnova Evgenija ni več dolgo živa.
Depresiven je Ivan, razočaran nad Slovani,
Iz samega obupa poseže po omami.

Ivan:
Kot študentu medicine, bilo mi je hudo
poskrbel bom, da drugim bolje bo!
Vse kar je moje medicinsko naj ostane,
Auerjeva vila pa dijaški dom postane!

Pripovedovalec:
S temi besedami se doktor poslovi,
a kot naš dobrotnik med nami še živi!

Vsi tu skrbimo, da njegov duh ni poražen,
Živel dr. Ivan Oražen!